Na odgovornejših položajih vedno pogosteje prihaja do duševnih stisk

Sep 30, 2020
9 min branje

Revija Direktor objavlja tudi tiskane
članke, ki so dostopni našim naročnikom.

Revija Direktor objavlja tudi tiskane
članke, ki so dostopni našim naročnikom.

Dandanes se vedno več posameznikov, tudi iz poslovnega okolja, sooča z občutki tesnobe in duševnih stisk ter se posledično odloča za konzultacije ali psihoterapijo. O psihoterapevtskem procesu smo se pogovarjali s Heleno Weilguny, specialistko realitetne terapije in mediatorko, ki deluje na področju osebne, partnerske in skupinske pomoči ljudem na delovnem ter osebnem področju.

1. Večina ljudi si še vedno ne predstavlja dobro, kaj je psihoterapija? V čem se le-ta razlikuje od svetovanja /konzaltinga/ ali coachinga, ki sta v poslovnem svetu bolj poznana? V čem so razlike in tudi skupne točke?

Skupna točka tega široko zastavljenega vprašanja je to, da gre pri vseh omenjenih za priložnosti osebnostnega razvoja na naših življenjskih področjih. Razlike so v tem, na kakšen način izvajajo to pomoč.

Coach ali osebni trener pomaga pri načrtovanju sprememb, ki so vezane na posameznikove potrebe in način življenja, sledi njegovih dosežkom. Skupaj iščeta pot do rešitve izziva, tako da coach vodi s pomočjo usmerjenih vprašanj.

Konzalting vključuje podajanje direktnejših, konkretnih strokovnih mnenj strokovnjaka specifičnim poslovnim skupinam. Lahko je dobra dopolnitev coachinga na individualnem nivoju.

Svetovanje ne pomeni dajanje nasvetov, ampak indirektna pomoč pri raziskovanju lastnih možnosti in ovir. Osredotočimo se na specifične težave, ki so običajno blažje vrste in je klient bolj opolnomočen. Svetovalec podpira in vodi klienta pri razumevanju svojega položaja, iskanju lastnih rešitev, vzporedno pa pridobi veščine, ki mu olajšajo spopadanje s težavami. Tako v svetovanju kot psihoterapevtskem procesu omogočamo konfrontacijo prepričanj in različnih pogledov.

Psihoterapija je že sama po sebi širok pojem. Gre za poseben odnos med klientom in terapevtom, kjer klienta vodimo v procesu samopresoje in samospoznavanja. Obstajajo številni pristopi, vsem pa je skupno to, da je za dober rezultat ključnega pomena, da se med njima ustvari varno in zaupno okolje kjer klient lahko iskreno in brez zadržkov govori o sebi. Takrat pravimo, da sta ustvarila dobro alianso ali povezanost. Dober odnos je ključen pri vseh omenjenih oblikah, vendar je v psihoterapiji to še posebej pomembno. Klient je v varnem, ljubečem okolju bolj pripravljen raziskovati svoje najintimnejše življenjske poglede, odnose, zgodbe. Govorimo o poglobljenem osebnem pristopu, kjer klient odloži svoje maske in zmore pogledati v globine svojega dojemanja sveta.

Motivirani klienti lahko uspešno odpravijo simptome čustvenih stisk, težav v medosebnih odnosih, duševnih motenj in osebno dozorijo. Cilj je doseči dolgotrajne spremembe, ki so povezane s spremembo temeljnih prepričanj, s katerimi zaznavamo svet okoli nas. Vsak človek je edinstven in na svoj način zadovoljuje potrebe v odnosih. V procesu psihoterapije ozavešča, kako jih je zadovoljeval do sedaj, dosedanje vzorce razmišljanja preoblikuje v bolj smiselne, s katerim bo lažje našel notranje ravnovesje, mir in občutek nadzora nad svojim življenjem. Čeprav nismo fokusirani na simptome, se ti z dvigom kvalitete življenja ublažijo ali izginejo. Psihoterapija je med metodami najdaljši in najbolj poglobljen študij človeške psihe.

2. S kakšnimi psihološkimi težavami in stiskami se večinoma srečujejo vaši klienti, ki so v službah na odgovornejših pozicijah, so lastniki podjetij ali vodijo različne time ipd.?

Vodje so izpostavljeni konkretnim, visokim pričakovanjem, ali pa si že sami postavljajo visoka merila. Na dolgi rok se to lahko pokaže na različne načine, ko smo dlje časa izpostavljenim stresnim okoliščinam, morda celo mobingu.

V zadnjih letih najpogosteje prihajajo osebe na odgovornejših položajih zaradi t.i. anksiozno-depresivnih motenj; tj. paničnih napadov in tesnobnega občutka, ki se pojavlja iznenada, občasnih občutkov nemoči, brezvoljnosti, tudi jeze. Pogosti so tudi psihosomatski ali telesni simptomi, kot so nespečnost, glavoboli, prebavne težave in številni drugi, vendar zdravniški izvidi ne nakazujejo na bolezen. Vsekakor pa otežujejo normalno delovanje in produktivnost, saj se ob omenjenih težavah posamezniki težje koncentrirajo, občutijo nemir, napetost, so manj učinkoviti, kasneje tudi tožijo o izgorelosti. Utrujeni ljudje imajo tudi manj tolerance do sodelavcev. Uporabljajo vedenja, s katerimi poskušajo rešiti situacijo, za katera jim je kasneje lahko tudi žal. Zdi se jim, da morajo ves čas priganjati, pritiskati, težiti, reševati situacije, prepričevati, manipulirati.

Na drugi strani pa poznamo vodje oz. lastnike, ki poskušajo obratno: vse več bremena prevzeti na svoja pleča, rešiti težave sami in se vse bolj zapirati pred drugimi. V tem primeru silijo sebe v nerealne izzive in imajo občutek, da morajo sami vleči voz ter se ob tem lahko počutijo kot žrtve službe, sodelavcev.

Na psihoterapijo ljudje pridejo šele, ko so težave že kar hude oz. trajajo že dlje časa ter si z drugimi metodami niso uspeli pomagati.

mag. Helena Weilguny, spec. realitetne terapije

Poleg težav v službi so pogosto pridružene še osebne težave v partnerskem odnosu ali odnosu do sebe.

Vodenje že po definiciji vključuje delo s skupino ljudi, kar pomeni, da vsak udeleženec prinese svojo zgodbo, svoje poglede, prepričanja, strahove in ambicije. S tem pa tudi razlike, ki jih ne sprejmemo vedno z odobravanjem. Na delovnem mestu so ravno ambicije in želja po uspehu bolj izrazito izražene kot v drugih okoljih, na primer doma. Ker pa ne gredo stvari vedno po naših načrtih, se lahko pri tem skrhajo tudi odnosi v skupini in si s tem zelo otežijo delovni proces.  Pri izzivih začnemo nezavedno uporabljati naša, v preteklosti pridobljena prepričanja, ki so nam morda takrat res pomagala, sedaj pa niso več uporabna. Vseeno ostajamo v svojem okviru razmišljanj in se vrtimo v začaranem krogu enakega videnja rešitev.

3. Kako jim lahko pri tem pomaga vključitev v psihoterapevtski proces?

V psihoterapevtskem procesu klient ob podpori psihoterapevta ozavešča svoje, sedaj že avtomatizirane vzorce vedenja in razmišljanja, ki se jih je naučil v preteklosti. Pomembno je tudi razumevanje, do kje segajo naše možnosti vplivanja, kje pa je že odgovornost drugega. Pogosto namreč nehote verjamemo, da lahko vplivamo na druge ter da lahko z različnimi metodami vodimo skupino na točno določen način, ki je z našega vidika najbolj optimalen. To in druga prepričanja v terapevtskem procesu preoblikujemo v zavedanje, da je vloga vodje, da ustvarja pogoje za delovanje in se hkrati zaveda, da bodo ostali znotraj teh pogojev izbirali po svoje, saj tudi oni ves čas vzpostavljajo lastno ravnovesje. Vsak lahko prispeva le svoj del odnosa, vplivamo pa lahko ves čas le na eno osebo – sebe. Če to, ne samo vedo, ampak tudi verjamejo in izvajajo, se lahko odmaknejo od osebnega videnja in lažje slišijo, se dogovarjajo, usklajujejo medosebne razlike. Vodje se potem začnejo drugače zanimati za druge ali zase. Vseskozi iščejo nove načine, kako izraziti sebe in poskrbeti zase ob drugemu, in hkrati ostati z drugim povezan. Vsak raje prihaja na delo in je bolj motiviran, če čuti večjo povezanost, iskrenost in sočutje.

Čeprav se na terapiji načeloma ne osredotočamo na simptome, pa ti ravno zaradi spremembe v delovanju in pogledih na okoliščine, zmanjšajo ali  popolnoma izginejo.

mag. Helena Weilguny, spec. realitetne terapije

Vodje iz začetnega občutka nemoči, pridobijo večji občutek nadzora nad svojim življenjem, so bolj zadovoljni s svojim delom in sodelovanjem z drugimi. S pomočjo nove perspektive lažje skrbijo za ravnovesje pri zadovoljevanju svojih potreb in potreb podjetja ter razmejevanju z osebnim doživljanjem okoliščin. Kakovostneje skrbijo zase, saj zaradi dobrih izkušenj lahko opustijo star način razmišljanja in ga zamenjajo z novimi pristopi k težavam.

4. Katere osnovne vrste psihoterapevtskih pristopov poznamo in kateri se običajno izkažejo za najučinkovitejše v primeru menedžerjev, direktorjev, vodij?

Na svetu obstaja veliko različnih pristopov, v Sloveniji okoli 20, stalno se razvijajo novi. V grobem pa jih lahko razdelimo v štiri skupine:

  • analitična psihoterapija,
  • sistemska terapija,
  • kognitivno – vedenjska terapija (VKT) in
  • humanistično – eksistencialna terapija.

Glede učinkovitosti ni toliko pomembno kateri pristop izberemo, ampak kot sem omenila na začetku – kako dober, zaupljiv odnos vzpostavita klient in terapevt. Pomembno je tudi, da že v začetku jasno določimo pričakovanja in cilj terapije. Na podlagi tega se pogovorimo, ali bi bila smiselna krajša ali daljša obravnava. Sama izvajam realitetno terapijo, ki temelji na prepričanjih Teorije izbire. Verjamem, da je vsak človek edinstven in notranje motiviran za zadovoljevanje svojih potreb v odnosih z drugimi. V psihoterapevtskem procesu potem raziskujeva in ozaveščava klientova  prepričanja in poglede. Sam pa jih čez teden preverja v odnosih in okoliščinah.

Učinkovitost je močno odvisna tudi od motiviranosti klienta za spremembe in njegovo vztrajnostjo. Ljudje načeloma ne maramo sprememb in je zato klientova zavzetost odločilnega pomena.

5. Vsak psihoterapevtski proces ima pravila, ki se jih morajo klienti držati. Katera so tista najosnovnejša pravila, ki so skupna vsem metodam?

Na začetku klient in psihoterapevt opredelita problem in cilj terapije. Pripravita pa tudi terapevtski dogovor, kjer se dogovorita o pogostosti srečanj, dolžini, tehničnih, finančnih in zakonskih podrobnostih.

Najpomembnejše pravilo, ki je skupno vsem metodam je pravilo zaupnosti in je ključno za občutek varnosti in sprejetosti. Vse, kar se pogovarjamo je strogo zaupne narave, zato ni dovoljeno vsebin pogovorov javno obravnavati, razen v izjemnih primerih, kar se dogovorita takoj na prvem srečanju. Terapevt deluje tudi v skladu z etičnim kodeksom svoje krovne zveze.

6. V zadnjem času je zelo izpostavljeno mnenje, da je na vodilnih pozicijah preveč narcističnih posameznikov, kar se kaže v osebnem stremuštvu, pomanjkanju empatije, pretirano avtoritarnem vodenju. Če se strinjate s to ugotovitvijo – posledica česa je takšna selekcija vodilnih kadrov?

Načeloma se izogibam generičnim trditvam, je pa možno, da gre za tak občutek zaradi vse večjih pričakovanj lastnikov, korporacij po doseganju boljših rezultatov. Tempo življenja pospešujemo, tehnologija omogoča več možnosti širine, ne pa nujno globine. Za poglobljeno analizo kandidatov tako v poslovnem svetu, politiki, celo pri izbiri partnerjev si vzamemo manj časa in bi radi hitre odločitve, rešitve.

V tem smislu take kandidate prej opazimo zaradi njihove jasne vizije, na videz dobre samopodobe, energije in karizme, s čemer so na prvi pogled idealni prosilci. Osebe s takimi lastnostmi so dejansko lahko (vsaj nekaj časa) bolj uspešne pri doseganju zastavljenih poslovnih ciljev.

V resnici pa potreba po stalnem občudovanju in dokazovanju kaže na to, da so take osebe pravzaprav zelo nesamozavestne in zato pričakujejo, da bodo dobili potrditev od zunaj. Sami si namreč niso sposobni dati potrditve drugače kot z napihnjeno, nerealno idealizacijo in grandioznostjo, ki jo lahko ohranjajo s prelaganjem odgovornosti na druge. Zelo burno reagirajo na kakršnekoli kritike z obtožbami. Napad je najboljša obramba, pravi pregovor. Delo ob taki osebi je zelo utrujajoče, zato sodelavci v izogib konfrontaciji, poskušajo raje po najboljših močeh izvesti naloženo.

Vodstvene funkcije vključujejo tudi odločanje, kar predstavlja določen vpliv, veljavo in zato je to dober način, da nekdo poskuša z nazivom zadovoljiti svojo potrebo po moči, pozornosti, ugledu, večvrednosti. V tem smislu bi lahko razložili, zakaj so te službe magnet in se pogosteje prijavljajo na taka mesta.

mag. Helena Weilguny, spec. realitetne terapije

Po drugi strani pa taka vedenja z lahkoto opazimo pri ljudeh na vseh področjih in nivojih, ne le pri vodstvenih funkcijah, če smo le na to pozorni. Morda so pri vodjih le bolj opazna, zaradi izpostavljenosti teh mest.
 

7. Za poslovni svet velja, da delo ne poteka zgolj osem ur. Velikokrat so urniki nepredvidljivi, mnogo je službenih odsotnosti in nujnih poti. Se lahko v terapevtsko delo klient vključuje tudi ‘online’ s pomočjo video klica? Kakšne so vaše izkušnje?

Pogosto slišim, da je sedaj marsikomu normalno, da je na voljo cele dneve ali se to celo pričakuje. Tudi če ne dela aktivno, pa opravi še nekaj klicev izven delovnika ali gre na poslovno večerjo. Tehnologija in globalizacija nam omogočata stalen stik z vsemi deležniki procesa, kadarkoli.  Online delavnik je postal edina možnost dela za marsikoga v času karantene. Opažam, da so tudi skeptiki, ki so se prej izogibali uporabi interneta za komunikacijo, sedaj to bolje sprejeli.

V tem smislu je online možnost zaradi svoje fleksibilnosti idealna za poslovneže, ki živijo tak stil življenja.  V pomoč je vsem, ki so že itak veliko na terenu, potovanjih in si s tem prihranijo nekaj vožnje. Kdor potuje na daljše razdalje in za dlje časa, pa je to zanj edini način, da lahko ohrani kontinuiteto v terapevtskem procesu, ki je pomembna za uspeh. Pogovori iz lastnega stanovanja, službe, hotela omogočajo tudi več zasebnosti, saj vas na poti k terapevtu ne more nihče prepoznati.

Pri svojem delu opažam, da imam vsako leto več »online« pogovorov ne le s tujci, ampak ravno s Slovenci, ki delajo v drugih državah ali celo celinah. Ljudem omogoča, da pridejo do podpore v slovenskem jeziku, ki je sicer ne bi dobili. Psihoterapija v materinem jeziku je namreč še en pomemben razlog za online odločitev, saj v svojem jeziku lažje razmišljamo in pridemo do pomembnih uvidov in globin.

Moje izkušnje z online načinom so izredno dobre in popolnoma primerljive s terapijami v živo. Iskreno povedano, sem bila tudi sama prijetno presenečena, da je možno ustvariti drugačno, a enako kvalitetno alianso preko ekrana.

8. Nam lahko predstavite kakšen zanimiv primer iz prakse, kjer je začel menedžer, vodja, direktor izboljševati odnos do sebe, sodelavcev in vodenja?

Predstavila bom primer direktorja, starega okoli 40 let, z velikim številom zaposlenih. Imenujmo ga Vlad. Vlad je že pred časom zaznaval občutke tesnobe, ki so se v zadnjem času stopnjevali po pogostnosti in intenziteti. Mislil je, da ima resne zdravstvene težave s srcem, vendar izvidi tega niso pokazali. Zdravnik mu je zato predlagal pomoč v obliki psihoterapije.

Vlad je živel v zelo stresnih okoliščinah: veliko odločanja, pritiskov, kratki roki, finance, politika. Seznam nalog je postajal vse daljši. Prišel je z velikim občutkom nemoči, izčrpan, slabo je spal. Pozicijo je prevzel z veliko ambicijami, jasno vizijo in cilji. Sedaj pa je izgubljal motivacijo, ker ni zmogel vsega speljati. Želel je biti dober vodja, a je okoliščine zaznaval kot ogrožajoče za obstoj firme in njega. Ni videl rešitve. Krivdo je videl v sodelavcih, pa tudi pri sebi.

V terapevtskem procesu je prišel do več novih pogledov na to, kaj počne, predvsem pa je ugotovil, da vsak neuspeh vidi kot lasten neuspeh. Kritike je doživljal osebno in zato usmerjal svojo energijo v obrambo. Spomnil se je, da so njegovi starši kritizirali vsako napako. Odobravanje je prejel le ob uspehih in takrat se je počutil sprejetega, ljubljenega, dovolj dobrega. Sčasoma se je tudi s pomočjo terapije naučil sprejemati sebe in skrbeti zase tako, da je delal stvari optimalno, ne pa v iskanju popolnega. Napak ni več doživljal katastrofalno, ampak se jih je lotil konstruktivno in timsko. Nehal je siliti sebe in druge v nemogoče. Iz novega zornega kota začel uporabljati znanje modernega vodenja, kar je bila njegova želja. Ni se več počutil ogroženega. Ponovno je zaupal vase in v svoje vodenje, imel motivicijo za delo ter se osredotočal na to, kar lahko kontrolira – to je sebe.

Vlad ima le še občasno kakšen občutek tesnobe, vendar precej redkeje. S takim razmišljanjem je izboljšal tudi svoj partnerski odnos. Kar je spremenil, je pravzaprav predvsem svoje poglede na to, kaj sam in kaj drugi počnejo ter je zato drugače pristopil k težavam.

Helena Weilguny

Mag. Helena Weilguny je spec. realitetne terapije ter družinski in okoljski mediator ter konzultant. Deluje na področju osebne, partnerske in skupinske pomoči ljudem na delovnem ter osebnem področju. Pred tem je delovala tako v privatnem kot javnem sektorju. Zaposlena je bila v proizvodnji, raziskovalnem inštitutu, državni upravi in izvajala konzultacije v mednarodnih projektih na Balkanu. Kot vodja domačih projektov je sodelovala s številnimi organizacijami doma in po svetu, vodila izobraževanja, sodelovala v upravljalnem odboru za zakonodajo v Bruslju. Sedaj deluje v okviru Centra za osebnostni razvoj in psihoterapijo, kjer je strokovna vodja in na naprednem spletnem mestu mojpsihoterapevt.si. Je aktivna članica izvršnega odbora Društva za realitetno terapijo Slovenije in koordinator njene Sekcije za psihoterapijo in svetovanje.

DELI:

Share on facebook
Share on linkedin
Share on twitter

Novice Revije Direktor

Pridobite brezplačen dostop do najpomembnejših novic, poslanih na vašo e-pošto