Ravnotežje in razmejitev vlog

Dec 16, 2019
11 min branje

Revija Direktor objavlja tudi tiskane
članke, ki so dostopni našim naročnikom.

Igor Ambrožič, Simona Lobnik Ambrožič, podjetje EVRA
Igor Ambrožič in Simona Lobnik Ambrožič iz podjetja EVRA
Simona Lobnik Ambrožič in Igor Ambrožič

Revija Direktor objavlja tudi tiskane
članke, ki so dostopni našim naročnikom.

V tokratni naslovni zgodbi vam predstavljamo enega bolj uigranih parov v slovenskem prostoru. Simona Lobnik Ambrožič in Igor Ambrožič vodita uspešno razvojno naravnano podjetje EVRA. Skladno z njuno vsestranskostjo in nevsakdanjostjo je tudi njuno podjetje zelo dinamično in v mnogih pogledih edinstveno. O njuni drugačnosti se prepričajte tudi sami v naslednjih vrsticah. 

Že ob vstopu v podjetje EVRA zadiši po drugačnosti v razmišljanju in delovanju. Za kakšno organizacijsko kulturo si prizadevata in kako jo ustvarjata?

Igor: Če lahko nadaljujem s ponujeno prispodobo: diši lahko le v tistem prostoru, ki ga sproti čistimo, pospravljamo in zračimo, da se po kotih in omarah ne nabira navlaka slabih odnosov, že zdavnaj usmrajenih konfliktov ter zatohle zavisti in zamer.

Simona: Vaša primerjava mi je všeč, vonje v veliki meri doživljamo čustveno in enako je na delovnem mestu. Delovni prostor pa lahko odišavimo tudi s humorjem, iskrivostjo, medsebojno pozornostjo in naklonjenostjo.

Igor: Prikrivanje smradu pokvarjenih odnosov med sodelavci s kratkimi motivacijskimi delavnicami, neiskrenimi, a zapovedanimi družabno-službenimi dogodki bo v katerem koli podjetju trajalo le kratek čas. Enako je tudi pri nas. S Simono se trudiva razvijati odprte, iskrene odnose, kjer ima vsak priložnost povedati, kaj mu je všeč in kaj ga moti, predstaviti svoje predloge ali se opredeliti, s kom ali s čim se ne strinja. Iskreno verjamem, da to predstavlja osnovo humusa, kjer vsako podjetje raste in se razvija.

Simona: Rast in razvoj pa sta na prvem mestu naše skupne vizije, za kar si vsakodnevno prizadevamo. Skoraj ne mine dan, da se ne bi spomnila na pregovor, da je kovačeva kobila vedno bosa in ga poskušala v praksi zanikati. V podjetjih, kjer svetujemo, običajno v proces vgradimo tudi vse naše izkušnje in doživljanja iz lastnega kolektiva. Seveda tudi obratno – dobre prakse podjetij preizprašujemo na lastni podjetniški koži in v procesu skupaj rastemo. Ne predstavljam si, da bi podjetjem svetovali zgolj iz nekih teorij, novodobnih pozitivističnih priročnikov vprašljive verodostojnosti in po metodah, ki nimajo nobene osnove v globljem razumevanju psihodinamskih procesov.

"Vse se da, če imaš ob sebi dober in uigran tim."

Simona Lobnik Ambrožič in Igor Ambrožič, podjetje EVRA
Ekipa podjetja EVRA
Rast in razvoj sta na prvem mestu naše vizije, za kar si vsakodnevno prizadevamo v podjetju EVRA. Fotografija: Foto Tatjana
EVRA je nosilec projekta Certifikat W&L Balance. Kakšno vlogo ima tovrstno ravnovesje v vašem podjetju? Kaj za vas to pomeni in kakšen primer dobre prakse nam lahko zaupate?

Simona: Najprej stavek o projektu, na katerega smo zelo ponosni. Ideja je nastala spontano, skupaj z vodjo raziskav in razvoja v našem podjetju, psihologinjo Laro Delić, ki danes projekt tudi vodi in razvija. Leto dni nazaj sva na daljši poslovni poti razmišljali, kako pomembno je, da si zadovoljen v zasebnem življenju, saj to zadovoljstvo vpliva tudi na poslovno uspešnost in kako uspeh v poslu lahko obogati zasebno življenje, seveda ko je obojega prava mera oziroma v ravnovesju. Uspeh projekta vidim tudi v tem, da ga skušam živeti tudi sama. Zavedam se različnosti vlog, ki jih opravljam. Z velikim veseljem sem poslovna ženska, a neizmerno uživam tudi v vlogi mame, žene, prijateljice, čas pa odmerim tudi sama sebi za drobne razvade. Res pa je, da to zahteva nekaj reda in discipline.


Igor: Kar se mene tiče, je veliko lažje pustiti osebno prtljago pred vrati podjetja kot obratno. Del izzivov, dnevnih težav, pa tudi veselja in radosti vedno prinesem domov in vsak dan znova sem v skušnjavi, koliko racionalnega razmisleka in občutkov v zvezi s poklicnim življenjem deliti s Simono, da ne bi po nepotrebnem obremenjeval najinega osebnega odnosa oziroma življenjske, partnerske zveze. Recept je preprost, se pa strinjam, da ga ni mogoče vedno upoštevati: vedno znova razmisliti, koliko izkušenj in razmišljanja prelivati iz ene vloge v drugo. Ob tem pa se še vprašati, kako bo neko informacijo, razmislek ali nepredelane občutke sprejel partner. Imam občutek, da se podobnih načel držijo tudi sodelavke v podjetju.

Kako sama skrbita za uravnoteženost zgoraj omenejnih področij? S kakšnimi izzivi se srečujeta kot partnerja v službi in zasebnem življenju?

Igor: Zaradi značaja našega dela, ko smo veliko časa pri strankah, s strankami, v podjetjih in na sestankih, se je nemogoče izogniti, da s Simono ne bi žrtvovala nekaj prostega časa še za službene pogovore, saj čez teden ob dopoldnevih za to zmanjka časa. Oba pa se potrudiva, da je tudi doma pogovor strukturiran, osredotočen in predvsem časovno omejen.


Simona: Na časovno omejenost vedno opozoriva drug drugega, sicer pa si skušava ta prehod iz poslovnega v zasebni del narediti prijeten, sproščen, ob skodelici kave. Popoldan je rezerviran za družinske opravke in pomenke z najinim 18-letnikom, skupno zadovoljstvo pa najdeva v plesu, obisku dramskih predstav, rekreativnem športu in dolgih sprehodih v naravi.

Simona Lobnik Ambrožič in Igor Ambrožič iz podjetja EVRA
Igor Ambrožič in Simona Lobnik Ambrožič, podjetje EVRA, d.o.o. Fotografija: Foto Tatjana
Igor, pred dvema letoma ste naredili pomemben skok v neznano na svoji karierni poti – iz vloge režiserja ste stopili v vlogo direktorja podjetja, ki upravlja s človeškim kapitalom. Kakšno poslanstvo vas je nagovorilo k temu? Kako vas pretekle izkušnje pri tem podpirajo? Po čem ste drugačni kot vodja in kot svetovalec?

Igor: Res je, 25 let sem deloval kot operativni vodja mešanih timov različnih strokovnjakov, kar je ena izmed značilnosti režiserjevega vsakdana na televiziji. Vedno pa me je zanimalo, zakaj sodelavci, visoko izobraženi strokovnjaki v skupini delujejo drugače, včasih dokaj nepredvidljivo, kot bi pričakovali in sklepali iz siceršnjega odnosa med nami. Dokaj hitro mi je postalo jasno, da v medsebojnih odnosih na delovnem mestu ne velja preprosto seštevanje, da bodo pozitivne lastnosti vseh članov ekipe dale tudi odličen delovni rezultat, ampak je pod površino tovrstne matematike zapletenejša teorija. Morda se je neki čar mojega prejšnjega poklica skrival ravno v tem, da sem na lastni koži izkusil, da enako odprt in prijateljski odnos, ki sicer spremlja suvereno strokovnost, ni imel vedno enakega učinka. Ekipe in njihovi člani, motivacija, dnevne poklicne naloge, predvsem pa individualni in kolektivni miselni koncepti so bili včasih neverjetno različni. Vsemu naštetemu se je bilo treba prilagoditi. 

Ne skrivam, naredil sem marsikatero napako, narobe ocenil situacijo ali nehote užalil kakšnega sodelavca. Veliko pa je bilo tudi trenutkov iskrenega zadovoljstva, ko smo recimo, po dolgih urah napornih vaj in generalki, kljub utrujenosti, še isti večer uspešno izpeljali zahteven dveurni prenos. Pokazala pa se mi je priložnost, da vse izkušnje povežem s specialističnim študijem psihodinamike delovnih procesov – osnovnega orodja, s katerim danes pomagam razvijati skupine in posameznike v kolektivih. Očitno je v meni vsa leta tlela želja, da znanje in izkušnje prelijem še na področje psihologije kadrov in svetovanja v drugih kolektivih. 

Navsezadnje je pa tudi res, da pregovor ‘Noben ni prerok v svoji deželi’, drži kot pribito. Zato sem začutil trenutek, ko je bilo edino smiselno, da zapustim staro delovno okolje in se poklicno posvetim svetovanju in razvoju kadrov. Kot vodja in svetovalec pa, bržkone, nisem zelo drugačen. Rekel bi, da včasih kar premehek, tu in tam čez mero demokratičen, kar pa je zagotovo posledica tega, da želim sam pri sebi nekako popraviti ali kompenzirati slab občutek, ki me je zadnja leta vztrajno spremaljal na prejšnjem delovnem mestu.

Simona, pred osmimi leti ste sami prevzeli vodenje podjetje EVRA. Kaj vam je tedaj vlivalo pogum? Vas je vodila enaka vizija kot danes? Ste že izpolnili tedanja pričakovanja?

Simona: Ni bilo vedno enostavno. Bili so vzponi in padci, dobre in slabe poslovne poteze. Veliko odrekanja, trdega dela, vztrajanja in zgodnjih jutranjih ur za računalnikom. A sem imela vseskozi močno podporo in razumevanje v vsej družini. Če gledam poslovno, sta me pomembno podprla dva moška. Na eni strani oče, ki mi je bil za vzor drznosti, poguma, podjetnosti in predvsem vztrajnosti v še tako nemogočih situacijah. Od njega sem se naučila, kako učinkovito izpeljati prodajni razgovor, imela sva veliko pogovorov,še posebej ob mojih prvih samostojnih korakih, za kar sem mu izjemno hvaležna. Na drugi je Igor, ki je moja opora v vseh izzivih in vsakem trenutku. Pomembno me dopolnjuje zasebno in zadnja leta tudi poslovno. Med nama sta spoštovanje in popolno zaupanje. Če sem jaz bolj drzna in prodorna, je on preudaren, realen in predvsem partner, na katerega se lahko res vedno zanesem. Prepričana sem, da sva dober par. 

Sicer pa stopam po poti vizije, ki jo zadnja leta sooblikujemo skupaj s sodelavci in smer je prava, kar se kaže v obetajočih rezultatih in številnih zadovoljnih strankah.

"Ključ do uspeha je dober in uigran tim, ki si zaupa, se medsebojno podpira, in v katerem člani ekipe brez zadrege ali strahu, da bodo napadeni, zavrnjeni ali celo smešeni, povedo, kar mislijo." 

Igor Ambrožič
Kaj menite, da vajino podjetje najbolj odlikuje in podpira na poti uspeha?

Igor: Zveni kot oguljena fraza, vendar sem neomajno prepričan, da je ključ do uspeha dober in uigran tim, ki si zaupa, se medsebojno podpira, in v katerem člani ekipe brez zadrege ali strahu, da bodo napadeni, zavrnjeni ali celo smešeni, povedo, kar mislijo …


Simona: Pretok idej, pomislekov, tudi kritike, predvsem pa pozitivnega razmišljanja mora biti neprestan in nikakor ne sme usahniti. V komunikacijskih kanalih nekega podjetja, kjer ni pretoka svežih idej, iskrenih občutkov in medsebojnega zaupanja, se hitro začne nabirati usedlina sumničavosti, zamer in pasivne agresije, kar mnogokrat vodi v propad podjetja.


Igor: Mislim, da je ključno, da vodja izbere prave ljudi za posamezno delovno mesto, vendar je to šele začetek. Vsi zaposleni, brez izjeme, potrebujejo pozornost, kritiko in pohvalo, motivacijo in umirjanje, ko je situacija blizu vrelišča.

Katja Zakelšek, Simona L. Ambrožič, Igor Ambrožič, Meta Bobnar, Lara Delić, Mateja Šoštarić iz podjetja EVRA
Od leve proti desni: Katja Zakelšek, Simona Lobnik Ambrožič, Igor Ambrožič, Meta Bobnar, Lara Delić in Mateja Šoštarić. Fotografija: Foto Tatjana
Kakšno prihodnost si vizualizirata? Kakšna so, po vajinem mnenju, podjetja prihodnosti in kakšno vlogo igra v tej prihodnosti EVRA?

Igor: Podjetja, ki bodo uspešna v prihodnosti, že danes spoznavajo vrednost prepoznavanja osebnostnih lastnosti in vseh kompetenc (ne zgolj ožje strokovnih) slehernega posameznika, ki so ga že ali ga šele bodo zaposlili. Če se boste pogovarjali z direktorji, kadrovskimi strokovnjaki in vodji v podjetjih, boste hitro slišali, kako težko je danes na slovenskem trgu najti ustrezne strokovnjake, ki so tudi odgovorni, osebnostno urejeni in imajo pozitiven odnos do delovanja v timu in podjetju. Zato je ni večje neumnosti, iz katere pravzaprav govori nemoč nekega šefa, ko ta reče: ‘Komur ni za delati in se ne bo pokoril našemu sistemu, lahko jutri spakira, vrsta na Zavodu za zaposlovanje je zelo dolga …’

Kaj dela dobrega vodjo in kaj dobre delavce? Kako bi vaju opisali sodelavci?

Simona: Moj slog vodenja je sodelovalen. A to mi lahko uspe, ker imam okoli sebe samostojne in odgovorne sodelavce, ki se zavedajo, da mora vsak oddelati svoj del in za to prevzeti tudi odgovornost. Sama se nenehno trudim voditi tako, kot to učim druge, z zgledom in to, kar govorim, skušam tudi živeti. Prepričana sem, da sodobno voditeljstvo potrebuje oboje, ženski in moški princip, iskrenost in zaupanje.

Igor: Želim, da bi me sodelavci opisali kot nekoga, ki mu lahko zaupajo, na katerega se lahko zanesejo, obenem pa tudi kot vodjo, ki ni zadovoljen s površno opravljenim delom ali zelo razkošno porabo virov, bodisi materialnih bodisi časa, na kar sem še posebej pozoren. Slednje je zagotovo dediščina delovanja na televiziji, ko smo s celotno ekipo morali razmišljati hitro, prožno in se velikokrat v trenutku prilagoditi skoraj nemogočim situacijam.

Podjetja, ki bodo uspešna v prihodnosti, že danes spoznavajo vrednost prepoznavanja osebnostnih lastnosti in vseh kompetenc slehernega posameznika, ki so ga že ali šele bodo zaposlili. 

Pri svojem delu sodelujeta z veliko uspešnimi podjetji, ki pa se znajdejo na točki, ko potrebujejo vajino pomoč. Kaj pesti slovenska podjetja in na kakšen način je treba pristopiti k rešitvi teh težav?

Igor: Kolikor je podjetij, toliko je tudi določenih izzivov, težav, ovir, s katerimi se srečujejo. Po drugi strani pa lahko izkušen konzultant hitro opazi skupne imenovalce težav: slaba, neiskrena in neustrezna komunikacija, neprepoznane ali precenjene kompetence, nerazdeljena odgovornost.

Simona: Kar našteva Igor, je mogoče zaznati v velikih in majhnih podjetjih, zasebnih in tistih v javni lasti, posebnost pa so, zaradi prepletenih odnosov in vlog, družinska podjetja, s katerimi vse več delamo v zadnjem času, tudi zaradi močne osebne izkušnje. Najbolj bistveno pa je spoznanje, da ima vsak sleherni član ekipe v njegovih mislih popolnoma individualen koncept podjetja, njegove delovne skupine in vodje.


Igor: Pogosta zabloda vodij in direktorjev je pričakovanje, da bodo z nekim ravnanjem, načinom komunikacije ali osebnostno držo naleteli na podoben odziv pri vseh sodelavcih. Spomnim se sestanka, ki smo ga pred kratkim imeli z vodstvom podjetja, v katerega bomo z začetkom prihodnjega leta vstopili kot konzultanti. Direktor, še bolj goreče pa njegova pomočnica, sta zanikala možnost, da ima sleherni zaposleni lastno predstavo o podjetju, ki se lahko sklada s splošnim prepričanjem, velikokrat pa se razlikuje. Moč čustev in vseh vzorcev, ki jih preslikamo iz primarne družine in različnih drugih socialnih okolij, katerih del smo bili, je enostavno premočna, obenem pa se skriva pod površino in jo moramo šele odkriti. Seveda pa ima psihodinamika timov svoje lastnosti, ki bi jih moral poznati vsak vodja v današnjih, izjemno dinamičnih in nepredvidljivih časih.

Oba zaključujeta specialistični študij v Beogradu. Katere novosti in znanja prinašata od tam v slovenski prostor?

Igor: Izobraževalni center v Beogradu vodi dr. Marina Mojović, psihiatrinja in psihoanalitična psihoterapevtka, ki se je ob svojem osnovnem poklicu posvetila razvoju stroke psihodinamskega razumevanja delovnih timov in sistemskega organizacijskega konzaltinga na tem področju. V ta prostor je prenesla znanje in metode dela z inštituta Tavistock v Londonu, ki je še danes ena izmed najbolj uglednih ustanov te vrste na svetu. Začetki inštituta so povezani z imeni, kot so Wilfred Bion, Melanie Klein in Isabel Menzies Lyth – legendarnimi teoretiki in praktiki, ki so po drugi svetovni vojni oblikovali znanost psihologije dinamike in relacij v delovnih kolektivih. Ključne lastnosti pristopa in metod, po katerih delujemo v našem podjetju, temeljijo na spoznanju, da je največji del psihodinamskih procesov skrit pod vidno površino vsakodnevne rutine v podjetju. Zato se moramo, opremljeni z dobrim poznavanjem vseh procesov, pogumno potopiti pod gladino in po vodi, ki je na začetku hladna, kasneje pa vedno bolj prijetno topla, voditi tudi celotno delovno skupino ali podjetje z direktorjem vred. V Slovenijo sta študij pripeljali Marjana Arzenšek in Teodora Pečarič Jager, Inštitut Zavedno Maribor, s Simono pa sva prva generacija študentov, ki smo zaključili omenjeni študij.

Sta partnerja poslovno in zasebno. Kaj vaju v zasebnem življenju najbolj izpolnjuje in sprosti, da odmislita delovno okolje?

Igor: Dobro je, da si človek prosti čas razdeli na dva dela: nekaj ga nameni sebi, nekaj pa partnerju in družini. To je nujno zato, da vsak od partnerjev in vsak član družine ohrani individualnost in ne prihaja do simbiotičnega zlivanja, kar krni psihološko preživetje posameznika in družine. Sam se občasno ukvarjam z glasbo, v zadnjem času nekoliko bolj skrbim za redno rekreacijo, redno spremljam tudi aktualne dogodke.

Simona: Všeč mi je, ker imava veliko skupnih interesov, obožujeva gledališče, še posebej dramo, ker se na odru odraža življenje v vseh pisanih odtenkih, kar nama po drugi strani koristi tudi pri razmisleku v poslu. Obožujeva naravo in dolge pogovore o vsem mogočem. Rekreativni šport naju ohranja vitalna. Zadnje čase pa delava skupne korake še v plesni šoli in zaradi plesnih ritmov imava dodatno priložnost za sproščene trenutke.

»Iz portretne skicirke«

Simona Lobnik Ambrožič

predavateljica, coachinja, konzultantka, direktorica agencije EVRA in odgovorna urednica revije DIREKTOR
Simona Lobnik Ambrožič, direktorica EVRA
Simona Lobnik Ambrožič, direktorica podjetja EVRA. Fotografija: Foto Tatjana.

Simona je profesorica slovenščine in sociologije, specialistka Sistemsko-psihodinamskega organi¬zacijskega konzaltinga, predavateljica, psihodinamska konzultantka in coachinja po metodah NLP (Neurolingvistično programiranje), SDI (Strength Deployment Inventory) za učinkovit razvoj zaposlenih in TA (Transakcijska analiza). Je predavateljica za vodstvene veščine, komunikacijo in osebni razvoj posameznika ter psihodinamiko delovnih skupin z več kot 25 let praktičnih izkušenj in verjame v nenehen razvoj in vseživljenjsko učenje.


Brez katere tehnologije vam ni živeti?
Pametnega telefona in mešalca za smuti.


Kateri medij vam je najbolj pisan na kožo?
Splet in pa seveda tiskani mediji – za vedno.


Kakšna glasba spodbuja ustvarjalnost v vas?
Stare slovenske popevke, kakšna tudi v moderni preobleki.


Najboljši »pick-up line«, ki ste ga slišali v poslovnem svetu?
Ne sekiraj se na zalogo!


Najljubši predmet v šoli?
Psihologija in vse, kar je dišalo po njej.


S katerim filmskim ali pravljičnim likom oziroma junakom se najbolj poistovetite?
Alica v čudežni deželi.


Če bi morali izbrati drug poklic, bi se ukvarjali z?
Bila bi butična hotelirka … morda pa … nekoč.


Zlata ribica vam lahko izpolni tri želje. Katere so?
1. Sreča – če imaš srečo, imaš vse.
2. Branje misli, vsaj kdaj pa kdaj.
3. Ura ali dve več v dnevu.


Lepa misel za na konec.
Lepa beseda lepo mesto najde …, vendar je ne iščite na odlagališču slabih odnosov.


(vir: SOF 2019)

»Iz portretne skicirke«

Igor Ambrožič

predavatelj, konzultant, izvršni direktor
Igor Ambrožič, izvršni direktor EVRA
Igor Ambrožič, izvršni direktor podjetja EVRA. Fotografija: Foto Tatjana

Igor je medijski komunikolog, predavatelj, sicer pa je bil več kot 25 let televizijski režiser na RTV Slovenija. Je konzultant za vodenje skupinskih psihodinamskih delovnih procesov. V podjetjih vzpostavlja sisteme interne komunikacije, predava s področij vodenja, komunikacije in psihodinamike delovnih skupin. Zaključuje specialistično izobraževanje sistemsko-psihodinamskega organizacijskega konzaltinga (Grupni analitičari Beograda – Tavistock London).

Brez katere tehnologije vam ni živeti?
Brez pametnega telefona in brezžičnih slušalk.


Kateri medij vam je najbolj pisan na kožo?
Splet in tradicionalni radio.


Kakšna glasba spodbuja ustvarjalnost v vas?
Od Bacha do Snarky Puppy. Odvisno, kaj želim ustvariti.


Najboljši »pick-up line«, ki ste ga slišali v poslovnem svetu?
Pameten ni tisti, ki ne dela napak, temveč tisti, ki enakih ne ponavlja.


Najljubši predmet v šoli?
Nauk o likovni in glasbeni umetnosti.


S katerim filmskim ali pravljičnim likom oziroma junakom se najbolj poistovetite?
Garfield.


Če bi morali izbrati drug poklic, bi se ukvarjali z?
Glasbo.


Zlata ribica vam lahko izpolni tri želje. Katere so?
Zdravje, motivacija, sladoled.


Lepa misel za na konec.
Glejmo in prisluhnimo svetu ter ljudem okoli sebe. Razmišljajmo. Delimo in sprejemajmo radost.

(vir: SOF 2019)

Članek je izšel v tiskani reviji Direktor št. 43/zima 2019.

DELI:

Share on facebook
Share on linkedin
Share on twitter

Novice Revije Direktor

Pridobite brezplačen dostop do najpomembnejših novic, poslanih na vašo e-pošto