”Kolikor daš, toliko imaš, je zame ključna miselnost”

Feb 22, 2019
6 min branje

Revija Direktor objavlja tudi tiskane
članke, ki so dostopni našim naročnikom.

Revija Direktor objavlja tudi tiskane
članke, ki so dostopni našim naročnikom.

Združenje Manager se ponaša z dolgo tradicijo, letos beleži 30 let, kar prinaša veliko dejavnosti, projektov, sodelovanja in strokovnih prepletov. Povezuje skoraj 1.200 članov različnih podjetij in organizacij. Zavzema se za »prosvetljeni menedžment«, ki razume idejo boljšega za vse, spodbuja razvoj menedžerskega poklica, poslovne etike in dejavno sodeluje pri oblikovanju gospodarskega okolja.

”Svojo funkcijo jemljem kot veliko odgovornost. Imamo veliko članov in prav toliko pričakovanj, saj smo njihov glas v javnosti.”
Saša Mrak

Začniva z osnovno vizijo Združenja Manager

Vizija temelji na sodelovanju. Izpostavim lahko več dejavnosti –osnova je skrb za razvoj strokovnega menedžmenta. Hkrati mreži, povezuje in podpira, kar prepoznavamo kot veliko dodano vrednost pri svojih članih. Smo tudi sogovornik v prostoru, ko pride do vprašanj trga dela, davkov, plač, bega možganov, raznolikosti in drugega. Združenje je na primer v preteklosti v sodelovanju z drugimi stanovskimi organizacijami sestavilo priporočila za sklepanje menedžerskih pogodb in nagrajevanje menedžerjev, pa tudi Etični kodeks, h kateremu se zaveže vsak član. Pomembno nam je iskati in na zemljevid postavljati dobre zglede. Naš slogan je vendarle dobri rezultati na pravi način.

 

Na položaju direktorice ste dobro leto, kaj v tem času prepoznavate kot največjo odgovornost in na kaj ste že lahko ponosni?

Svojo funkcijo jemljem kot veliko odgovornost. Imamo veliko članov in prav toliko pričakovanj, saj smo njihov glas v javnosti. Po dobrem letu lahko rečem, da je to zame kot še ena dodatna šola, kar je super, ker se vsak dan učim. Pred tem sem bila dejavna bolj kot raziskovalka stroke, vodja projektov in kot urednica strokovnih publikacij sem raziskovala razvoj ljudi pri delu. Zdaj pa je moja vloga nekoliko drugačna, saj moram te teme dejavno razvijati, jih predstavljati in zastopati. Ponosna sem, da sta se zadovoljstvo in število članov dvignili. To je zame prvo merilo.

 

Vemo, da obstaja razlika med direktorjem-menedžerjem in direktorjem-podjetnikom, kako gledate na to razliko?

Razlike zagotovo obstajajo. Se pa vlogi dopolnjujeta – do neke mere je podjetnik tudi menedžer in obratno, menedžer mora znati razmišljati podjetniško. Seveda so razlike med menedžerjem podjetja z več sto zaposlenimi ali v mednarodnem koncernu, kjer je drugačen način dela, zapletenejši postopki, drugačni procesi in korporativno upravljanje, ter med manjšim, bolj agilnim podjetjem z do 50 zaposlenimi, kjer je do določene mere ena oseba z več funkcijami. Vendar pa v Združenju želimo spodbujati ambicijo rasti – da se razvoj podjetja ne ustavi zaradi strahu, ega ali neznanja, kako iz manjšega sistema ustvariti večjega.

 

Omenili ste vodenje, katere so po vašem mnenju pomembne smernice za dobro vodenje?

Menim, da je poklic menedžerja ali voditelja težek poklic. V današnjem času biti menedžer ne pomeni samo poznavanje svojega dela, upravljanja procesov in delegiranja od zgoraj navzdol. Danes je ključno biti tudi vodja, ki spoštuje, razume svoje zaposlene in jih zna motivirati, jim je zgled. Okolje je vsak dan bolj kompleksno, zaposleni so vedno bolj raznoliki, razvijajo se vedno nove tehnologije, treba se je odzivati vedno hitreje na vedno bolj kompleksne izzive. Pomembno je, da si menedžer postavi dobro ekipo, da jo vodijo ljudje, ki obvladujejo svoja področja. Skozi sodelovanje, vključevanje zaposlenih v strateške odločitve in ne več po klasični hierarhični metodi lahko podjetje prosperira.

 

Kako je torej pri nas? Kako dobri so naši, slovenski voditelji?

Področje vodenja se v Sloveniji dobro razvija. Podjetja počasi prehajajo iz tipično delovnega in hierarhičnega okolja v misleče, kjer je v strateško odločanje vključenih več ljudi, izvaja se sodelovalni način pristopa, pomembni so odnosi in človek v podjetju. Želeli bi si tudi večjo ambicijo podjetij po stalnem izboljševanju in odličnosti ter tudi večjo ambicijo celotne družbe po tem, da bi nam lahko bilo še bolje. Tudi od tod prenizka produktivnost – Slovenija je približno 20 odstotkov pod evropskim povprečjem. Da jo lahko dvignemo, zagotovimo boljše življenje, tudi plače, se moramo naučiti z enakimi sredstvi ustvariti več. Torej ne delati več, ampak bolj pametno, če poenostavim.

 

In kakšna je vizija razvoja Združenja Manager za leto 2019?
Ekipa Združenja Manager: z leve: Nina Oštrbenk, Saša Mrak, Sonja Vidonja, Diana Jecič, Maja Mandoska, Nastja Modec, Enej Kirn

Praznujemo 30-letnico delovanja, kar je priložnost za pogled nazaj, oceno stanja in pogled naprej, priložnost narediti prerez, katere so vrednote in kompetence menedžmenta, ki bo gradil gospodarstvo v prihodnosti. To sicer delamo ves čas prek svojih dejavnosti, a želimo to letos poudariti.

 

Omenjate nenehen razvoj in nova znanja, od kod pa vi črpate menedžerska znanja in izkušnje?

Eno je področje mojega dela v preteklosti, z začetkom v medijski hiši Dnevnik, kjer sem delala osem let, vodila projekte, odnose z javnostmi, z ekipo razvila projekt Zlata nit, urejala rubriko Zaposlitve in kariera. Takrat sem intenzivneje začela spoznavati, kako razmišljajo voditelji, kako jih ocenjujejo in vidijo zaposleni, akademiki, kako razmišljajo sindikati, pravniki, kakšni so trendi, kako se razvija teorija, kaj potrebuje praksa. Pomemben mejnik je bilo tudi urejanje revije HR&M, kjer se je bilo treba še bolj poglobiti v stroko razvoja ljudi pri delu, pomembne teme, kot so staranje delovne sile oziroma demografske projekcije, raznolikost, vloga umetne inteligence in »big data« in drugo. Drugo področje, ki je vplivalo name, so izkušnje z mojimi direktorji v preteklosti. Nikoli nisem imela uradnega mentorja, za kar mi je bilo žal, kljub temu pa sem ponosna, da sem se znala sama od vsakega naučiti tisto, kar sem menila, da je najboljše. Oni so mi bili kot mentorji.

 

Lahko kaj posebej poudarite?

Morda sam pristop. Učila sem se iz poslušanja in opazovanja ter veliko spraševala. S tem nikoli nisem imela težav. Tudi danes sem kdaj raje tiho v situaciji, ko številni želijo biti pametni in glasni. Moč je v znanju in odnosu in ne v poziciji moči. Če poudarim nadrejene, od katerih sem se učila, bi omenila Nives Roš, direktorico oglasnega trženja pri Dnevniku, potem sta tu še Branko Pavlin, predsednik uprave Dnevnika, in Jože Anderlič iz Kranjske investicijske družbe, to so trije direktorji, od katerih sem se veliko naučila. Odprtost in zaupanje, priložnost ter ambicije, podjetnost in možnost uresničitve velikih stvari. Šef, od katerega se učim danes, je predsednik združenja, za kar sem neizmerno hvaležna.

 

In kaj z vsem tem znanjem danes iščete v svojih sodelavcih? Katere vrline, kompetence?

Izhajam iz osnovnih vrednot, ki jih mora imeti vsak voditelj, kar pa upam, da se izraža tudi v mojem odnosu do zaposlenih. Od njih pričakujem to, kar dajem sama – medsebojno spoštovanje, zaupanje, odkritost, samostojnost in odgovornost. S sodelavci imamo izjemno odprte odnose, ki so stvar sodelovanja in ne hierarhije moči. Med seboj si pomagamo, hkrati pa so odgovornosti jasno opredeljene. Želim si, da je vsak od nas najboljši na področju, za katerega je zadolžen.

Združenje je ob 30. letnica delovanja letos januarja prejelo s strani predsednika države zahvalo za krepitev etičnega in družbeno odgovornega gospodarskega upravljanja in sodelovanje v socialnem dialogu. Na fotografiji Saša Mrak s predsednikom RS Borutom Pahorjem, priznanjem in predsednikom združenja Aleksandrom Zalaznikom. Foto: Andraž Kobe

 

Kaj bi svetovali mladim, ki so šele na začetku svoje poslovne poti?

Naj mislijo s svojo glavo, da ne zapadejo v cono udobja, ker bodo prehitro zaspali. Naj si upajo delati stvari, četudi še vsega ne vejo in znajo, saj se je treba učiti sproti, celo življenje. Vse terja svoj čas, a treba je verjeti vase in biti drzen.

 

Ob začetku najinega pogovora ste omenili ravnovesje med zasebnim in poslovnim in kaj je tisto, kar vam daje krila na zasebnem področju?

Zagotovo sem najbolj sproščena, ko sem s svojo družino, s svojim nečakom, ki bo kmalu dopolnil sedem let. Pa seveda z mojim zaročencem, ki že štiri leta dela in živi v tujini, kar je precejšnji izziv. Absolutno poudarjam šport – argentinski tango, smučanje, tek. Rada imam vse, kar je v naravi in na svežem zraku. Šport ti res da veliko, meni je še posebej v mladih letih. Akrobatski rock’n’roll sem začela trenirati, ko sem bila stara osem let, ga trenirala 10 let s statusom vrhunskega športnika. S plesalcem sva bila trikratna državna prvaka, tretja na svetovnem prvenstvu, pokalna prvaka, dobila sva tudi priznanje za športne dosežke od olimpijskega komiteja Slovenije. A do tega sva prišla le z rednimi treningi, disciplino, motivacijo in zagnanostjo. Na primer, na trening sem prišla tudi z mavcem na nogi. To, kar mi je dal šport takrat, me spremlja še danes. Predvsem, ko se srečujem s stresom in izzivi. Zavedam se, katere stvari so še pomembne v življenju, da ni vse samo delo. Ko je treba, se znam kakovostno in na pravi način sprostiti, naj bo to s knjigo v roki, počitnicami na morju ali športom.

 

In kaj je vaš moto, tisto, kar vas žene naprej?

Kolikor daš, toliko imaš, je zame ključna miselnost. Do ljudi vedno pristopam z zaupanjem in odprtostjo, v človeku (in podjetju) vedno skušam najti nekaj dobrega. Moja slaba lastnost je, da me včasih hitro začne skrbeti. Takrat si rečem »Carpe diem« (užij dan, op. a.). Na težavo ali konflikt je včasih dobro pogledati iz druge perspektive, da vidiš, da ni tako hudo, kot se zdi.

DELI:

Share on facebook
Share on linkedin
Share on twitter

Novice Revije Direktor

Pridobite brezplačen dostop do najpomembnejših novic, poslanih na vašo e-pošto